Med telesom in razumom. Izvajalec klasične glasbe v postmodernizmu

Abstract

Obstajajo trije idealni tipi (Max Weber) izvajalca zahodne klasične glasbe. Ti tipi opredeljujejo njegov odnos do drugih akterjev glasbene prakse – skladatelja, glasbenega dela in publike. Romantičnemu virtuozu glasba predstavlja sredstvo, prek katerega navdušuje občinstvo s svojo osebnostjo in telesnostjo. Nasprotno pa morata osebnost in telesnost modernističnega virtuoza ostati čim bolj skriti, da se lahko v polnosti izrazi glasbeno delo (Lydia Goehr), ki je plod intelektualnega dela skladatelja. Postmoderni virtuoz skladno z značilnostmi dobe kombinira lastnosti prej obstoječih tipov (pastiš, palimpsest), poleg tega pa ga bistveno opredeljuje vpetost umetnosti v sistem poznega kapitalizma in postmoderna izguba specifičnosti estetske izkušnje (Fredric Jameson).

Keywords

• romantični virtuoz
• modernistični virtuoz
• postmoderni virtuoz