Dve Domovini (Jan 2006)
MILAN VIDMAR MED EVROPO IN AMERIKO
Abstract
Članek predstavlja knjigo Milana Vidmarja, dolgoletnega profesorja elektrotehnike na ljubljanski univerzi in največjega slovenskega šahista, v kateri je avtor orisal svoje vtis z dveh potovanj v Združene države Amerike. V ZDA je prvič potoval leta 1927, drugič pa leta 1936. Prvič je bil torej v ZDA v času gospodarskega razcveta, drugič pa po veliki gospodarski krizi, ki je po njegovem prepričanju razkrila vso krhkost kapitalističnega reda in liberalne gospodarske politike. Vidmar je, kot je pisal v ZDA, že po prvem potovanju, pogrešal »dušo«, ki naj bi jo evropska mesta imela, ameriška pa ne. ZDA naj bi v tej luči posebej zaznamovali skromna zgodovina, izposojeni angleški jezik in prebivalstvo, ki naj bi ne bilo »narod«, temveč skup »narodnih manjšin«. Hkrati naj bi Združene države ne imele svoje avtentične kulture, kar naj bi bil rezultat dejstva, da je bilo ameriško prebivalstvo v veliki večini sestavljeno iz priseljencev. Edini pravi domačini v ZDA so bili po Vidmarju ameriški črnci. Američani v Vidmarjevih očeh niso bili narod, temveč človeška vojska, ki se dobesedno bori za preživetje. Ameriško pojmovanje »svobode« in »demokracije«, ki naj bi bili le navidezni, saj so ameriški volilci lahko o »usodi domovine« odločali le vsako četrto leto na volitvah z »da« ali »ne!, mu je bilo, čeprav je bil po nazoru liberalec, tuje. Hkrati je odločno odklanjal ameriški kapitalizem in liberalni individualizem, ki naj bi nedvoumno razkrivala, da so bile ZDA »bojišče«. »Gospodarsko svobodo« je primerjal z vesoljem, ki naj bi bilo prav tako sestavljeno iz »drobcev«, ki se »ne menijo drug za drugega«. Človeško gospodarstvo pa – kot je pokazala kriza leta 1929 – ne sme biti prepuščeno »naključju in katotičnemu plesu drobcev«, saj potrebuje red in načrtovanje. Vidmar se je zato zavzel za gospodarsko politiko utemeljeno v znanosti in razumu, hkrati pa tudi za aktivno socialno politiko države. V ZDA sta ga odbijala »obsedenost z denarjem (dolarjem)« in potrošništvom, pa tudi »nespametno izkoriščanje narave«. S simpatijami pa je pozdravljal reformna prizadevanja predsednika ZDA Franklina Delana Roosevelta, ki je bil zanj »zastopnik skupne koristi vseh državljanov. Avtor članka ugotavlja, da je treba Vidmarjevo knjigo presojati v kontekstu razmer v tridesetih letih 20. stoletja, ko se je po veliki gospodarski krizi povsod zdelo, da je liberalna gospodarska politika doživela popoln polom. Hkrati meni, da je bil Vidmar s sklicevanjem na »narod«, »zgodovino«, »jezik«, »kulturo«, »zemljo« in »tradicijo« značilen predstavnik slovenskega liberalnega izobraženstva, zadržana in kritična slovenska gledanja na ZDA pa imajo – kot kaže njegova knjiga - daljšo zgodovino, kot običajno mislimo.
