Zagotavljanje trajnostne kulturne dediščine z učinkovito javno politiko

Abstract

Trajnostnost kulturne dediščine je kompleksno vprašanje, ki se zlasti na projektni ravni redko meri. Razlog za to je predvsem pomanjkanje splošnih kazalnikov, zaradi česar so številni projekti s področja dediščine samo delno trajnostni. V članku avtorici opredelita pojem trajnostne dediščine ter predstavita metode za njegovo ugotavljanje in presojo. Raziskava, ki sta jo opravili, se je osredotočala na analizo izbranih primerov dobre prakse v Grčiji, Italiji in Španiji ter na Poljskem, Portugalskem in Nizozemskem, ti so bili kot strateški projekti vključeni v posamezne instrumente regionalne ali lokalne politike Evropske unije. Metode, s katerimi sta proučevali kazalnike, ki bi se lahko uporabili za vrednotenje trajnostnih naložb v kulturno dediščino, so vključevale kabinetno raziskavo in naknadno analizo izbranih projektov s področja dediščine, financiranih v okviru posameznih instrumentov politike EU, intervjuje z upravitelji kulturne dediščine, fokusne skupine in primerjalno analizo proučevanih primerov dobre prakse. Iz izsledkov je razviden ključen pomen naslednjih dejavnikov: sodelovanje in široka vključenost raznih deležnikov, dobro kulturno upravljanje, razvejani viri financiranja, vključenost lokalne skupnosti, ki kulturno dediščino vzame za svojo, upoštevanje strokovnih standardov, inovativne rešitve in skrbno prostorsko načrtovanje pri zagotavljanju trajnostne dediščine. Primeri dobre prakse so težko prenosljivi, saj je uspeh prenosa odvisen od značilnosti lokalnega okolja. Za opredelitev trajnostne dediščine na projektni ravni je predlagan splošen nabor kazalnikov trajnostnosti, na podlagi katerih bi bile lahko v okviru instrumentov politike opredeljene prihodnje prednostne naloge in upravičene naložbe.

Keywords

• kulturna dediščina
• kazalniki trajnosti dediščine
• politike s področja dediščine