Pojav izgorevanja med zdravstvenim osebjem

Abstract

V slovarju besed je izgorevanje opredeljeno kot upad energije in moči, kot izčrpanost zaradi stalnega prenaprezanja, trošenja razpoložljive energije in moči. Stanje je prvi opisal l. 1974. Herbert Freudenberger. Neodvisno, skoraj v istem času, je Maslachova, proučevala načine, kako se s pojavom čustvene ogroženosti spoprijema zdravstveno osebje. Opazila je, da velik del zdravstvenega osebja izkazuje znake čustvene izpraznjenosti, razvije zaradi dela z bolniki, posledično do njih odklonilen odnos, in je zato v njihovi oskrbi manj uspešno (34 % pogostost). Kmalu po prvih opisih pojava, je zanimanje za problematiko izgorevanja neverjetno poraslo. Pojavilo se je kakih 1000 empiričnih raziskav, od tega jih je steklo največ na področju zdravstvene nege (34 %) in šolstva (27 %). Namen tega prispevka pa ni toliko zgoščena predstavitev zgodovine, in tudi ne pojavnosti izgorevanja, pač pa prej vpogled v možne oblike zaščite in pomoči pri delu z ljudmi, in še posebno pri delu z bolniki in njihovimi svojci. Zaradi tega pozornost v članku namenjamo naslednjim temam: – znaki in ocena izgorevanja, – pogostost, vzroki in posledice, – stres in depresija – podobnosti in razlike, – delovna skupina in organizacijske intervencije, – službe organizirane psihološke pomoči.