V pričujočem prispevku bomo obravnavali koncept bralnih uprizoritev. Ugotavljali bomo, da gre v polju mlade dramske pisave za prevladujoč uprizoritveni format, ki pa ga ne gre razumeti kot vmesno stopnjo med branjem in uprizarjanjem, temveč kot povsem samostojen in polnokrven umetniški žanr. Mnoge bralne uprizoritve so zato opustile funkcijo »prve informacije« o tekstu in njegovem avtorju ter namesto tega postale čisto prava uprizoritev teksta, s čimer se je odprlo široko polje za gledališki eksperiment. To bomo premišljevali na primeru konkretnih praks, za katere je značilno, da besedilo postane glavno ali celo edino, kar je za gledališki dogodek potrebno, branje (na vse mogoče načine in oblike) pa zato ključno gledališko sredstvo.
