Svet vonjav v slovenskih uprizoritvenih umetnostih

Abstract

Članek podaja pregled uprizoritev na slovenskih odrih, v katerih so bile uporabljene vonjave kot sredstvo za stimuliranje gledalčevih čutil in vzbujanje transformacijskih učinkov. S tega vidika gledališka kultura na Slovenskem še ni bila raziskana. Avtorica pokaže, da so bile vonjave sredstvo za senzorične zaznave predvsem v eksperimentalnih gledaliških praksah že od sedemdesetih let 20. stoletja (kot enega prvih primerov izpostavi uprizoritev v režiji Tomaža Kralja Cimetova vrata ladje norcev in druge spremembe v Eksperimentalnem gledališču Glej leta 1975). Zanimanje za olfaktorne raziskave se je med gledališčniki okrepilo v devetdesetih letih 20. stoletja. Vonj je bil uporabljen kot element za uresničevanje estetike realnega v postdramskem gledališču in za vzbujanje potopitvenega učinka pri gledalcih. To vlogo imajo vonjave tudi v gledališču 21. stoletja. Poetiko vonjev je začela načrtno in kontinuirano razvijati Barbara Pia Jenič v gledališču Senzorium, ki ga je leta 2001 ustanovila skupaj z Gabrielom Hernándezom. Pri ustvarjanju senzorialnih dogodkov še danes izhaja iz metodologije Enriqueja Vargasa, s katero se je kot igralka in oblikovalka vonjev seznanila v njegovi skupini Theatro de los Sentidos, v gledališču Senzorium pa jo je avtorsko nadgrajevala. Kot oblikovalka vonjev je sodelovala tudi z drugimi slovenskimi gledališči, med drugim pri operatoriju Milka Lazarja Deseta hči (po libretu Svetlane Makarovič in v režiji Rocca) v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana leta 2015.

Keywords

• vonj
• senzorialni gledališki dogodek
• uprizoritvene umetnosti
• slovenija
• eksperimentalno gledališče
• postdramsko gledališče
• gledališče senzorium