Stati inu obstati (Jun 2020)
»Beri skrbnu dobre bukve, de ti postaneš vučen, moder inu brumen … Bug tebi dodeli duha te modrosti, pejdi, živi inu jimy se dobru …« Jan Amos Komenský in njegova dela pri Slovencih: recepcija v 19. stoletju
Abstract
Recepcija Komenskega v slovenski kulturi se začne na začetku 18. stoletja: kapucinski menih Janez Adam Gaiger (Hipolit Novomeški, 1667–1722) pri sestavljanju slovarja Dictionarium trilingue (1712) uporabi slovarski del iz Komenskega dela Orbis pictus. Gre za poustvarjalno recepcijo pri kompetentnem bralcu, ki zaradi rokopisnega značaja Hipolitevega slovarja ni mogla vplivati na podobo slovenske oz. slovensko-nemške dvojezične kulture na Kranjskem v obdobju baroka. Moderna recepcija Komenskega je povezana z delovanjem Slovenskega učiteljskega društva, z začetkom izdajanja specializirane periodike za vprašanja učiteljevanja/pedagogike (Učiteljski tovariš, Popotnik), s slavljenjem 300-letnice rojstva Komenskega in s strokovnim osamosvajanjem pedagogike kot znanstvene discipline, prvi informatorji in prevajalci pa so bili, tudi zaradi jezikovnega znanja, po navadi Čehi, ki so službovali na Slovenskem. Komenský je bil že na začetku moderne recepcije umeščen v slovenski idearij in imaginarij, in sicer na nekonservativni idejni strani. Topogledno je bil tudi presojan pri glavnem ideologu ločitve duhov in kulturnega boja med Slovenci v zadnji tretjini 19. stoletja – goriškem teologu Antonu Mahniču. Slednji ni s stališča katoliškega integralizma presojal le političnih in estetskih fenomenov sedanjosti (npr. literarnih besedil Josipa Stritarja, Simona Gregorčiča in Antona Aškerca), temveč tudi preteklosti, npr. pesništvo Franceta Prešerna, in tako tudi Jana Amosa Komenskega. Recepcija Komenskega v slovenski kulturi ima naslednje tipološke značilnosti: 1) necelovitost (v refleksivno in/ali poustvarjalno prevodno recepcijo prihajajo skorajda izključno Komenskega pedagoška dela, izrazito obrobno filozofska, povsem ob strani pa ostanejo njegova historiografska in teološka dela ter literarno ustvarjanje v češkem jeziku, npr. Komenskega pesništvo in pripovedništvo), 2) recepcijska redukcija (podvrženost posameznemu časovno zamejenemu in tedaj prevladujočemu ideariju ter imaginariju in/ali jezikovno neznanje češkega jezika) in 3) prigodništvo. Temu je pripisati dejstvo, da kljub nespornemu mestu Komenskega kot klasika evropske humanistične misli doslej ni izšla niti ena slovenska knjižna izdaja, ki bi vsebovala spise Jana Komenskega v kritično komentiranem sodobnem prevodu in bi bila uredniško, kolikor je le mogoče, celovit prerez avtorjevega teološkega, filozofskega, pedagoškega in literarnega opusa.
Keywords
