Kozinov Ekvinokcij na križišču dejstev, konteksta in estetike

Abstract

Slovenska operna produkcija vedno znova potrebuje opomine in spodbude za uresničevanje svojega izvornega poslanstva. Naročanje in postavljanje novih opernih del domačih skladateljic in skladateljev je izjema, ki je običajno bolj v vlogi kvotnega pranja uradniških dlani, takisto pa velja tudi za uprizarjanje glasbeno-gledaliških stvaritev iz narodne zgodovine oziroma kanona. Vprašanje, ali o slednjem – glede na tako ozek nabor strokovno opevanih del – lahko sploh govorimo. Dr. Boruta Smrekarja je k peresu gnala želja po učvrstitvi oziroma dokončnem pripoznanju Kozinovega Ekvinokcija prav v tem maloštevilnem panteonu. Še več, s knjigo želi dokazati, da si to delo neizpodbitno zasluži naziv najboljše slovenske opere, ki mu lahko konkurirata le še Šivičeva Cortesova vrnitev in Kogojeve Črne maske. Večina študije je nastala leta 2006, po koncu Smrekarjevega sedemletnega mandata na čelu ljubljanske opere, zaključno obliko pa je prejela pod uredniškim očesom dr. Gašperja Trohe, preden je lani izšla v Dokumentih Slovenskega gledališkega inštituta.