Sveti Maksim Grek (cca. 1470–1556): med rokopisi, knjigami in knjižnicami v zgodnjerenesančnem obdobju

Abstract

Usoda sv. Maksima Greka (Mihail Trivolis, ok. 1470, Arta – Maksim Grek, 1556, Moskva) predstavlja značilno ljubezen do znanja, ki je usmerjala zgodnjerenesančnega individuuma. Čeprav je Mihaela Trivolisa, ki je v severni Italiji doživel mnogo bogatih intelektualnih izkušenj, pozneje v moskovski Rusiji doletela krivična obsodba na cerkvenih zborih (1525, 1531), njegova dejavnost priča o njegovem duhovnem vzpenjanju. Kot učenec filologa in prevajalca iz grščine v latinščino Joannisa Laskarisa ter sodelavec Alda Manuzia v njegovi tiskarni v Benetkah, je Mihael Trivolis pridobil znanje o rokopisih, inkunabulah ter o tehniki spreminjanja človeške pisave v tiskano obliko. A mislec, ki je na gradu Mirandola učil grščino nečaka slavnega Pica, je našel duševni mir šele na sveti gori Atos, v samostanu Vatopedion, kjer je z imenom Maksim sprejel meništvo. Tam je nadaljeval z rokopisnim in knjižnim delom ter ustvarjal svoj molitveni opus. Na povabilo ruskega velikega kneza Vasilija III, da naj z Atosa pošljejo prevajalca, je leta 1518 odpotoval v Moskvo, kjer je bil kmalu po krivem obtožen heretičnih napak pri prevajanju in obsojen skoraj na dosmrtno kazen. Vendar je v času priprtja v samostanskih ječah napisal veliko število osebnih spisov, ki so hranjeni v rokopisih. Njegova ustvarjalnost je posebej nazorna v njegovi literarni dejavnosti. Umrl je leta 1556, cenjen in spoštovan. Še za časa svojega življenja je bil prepoznan za svetnika, uradno pa ga je ruska pravoslavna cerkev za svetega proglasila šele leta 1988.

Keywords

• Sveti Maksim Grek
• zgodnja renesansa
• individuum
• ljubezen do znanja