Getski Ovidij pri Prešernu in Polizianu: literarni mit, politični vzorec, civilizacijski argument

Abstract

Ovidij je za Prešerna pomemben literarni zgled in paradigma nesrečnega pesnika. Domneva nekaterih sodobnih interpretov, da gre pri Ovidijevem izgnanstvu v Tomis za avtobiografsko fikcijo, izhaja iz avtorjevega lastnga prizadevanja, da bi svojemu izgnanstvu dal paradigmatski značaj. Že Angelo Poliziano je »literarni mit« o Ovidijevem izgnanstvu prenesel na svojo lastno izkušnjo, šestmesečni prostovoljni umik iz Firenc (1479–80), in vladarja po Ovidijevem zgledu posredno krivil za svoje umetniško nazadovanje. Zamisel Prešernovega nemškega cikla je podobna: brati ga je mogoče obenem kot poslanico napol ponemčenemu meščanstvu in kot avtoironično, metaliterarno ponazoritev jezikovne alienacije v domačem izgnanstvu.

Keywords

• latinska književnost
• slovenska književnost
• italijanska književnost
• recepcija antične književnosti