Dve Domovini (Jan 2006)
ALI SO STALIŠČA PREBIVALCEV EVROPSKIH DRŽAV DO PRISELJENCEV POVEZANA S STALIŠČI, KI SE NANAŠAJO NA ODNOSE MED SPOLOMA, RODNOSTNO VEDENJE IN VREDNOTENJE OTROK?
Abstract
Neugodni demografski trendi v Evropi, zlasti nizka rodnost in staranje prebivalstva, ter njihove družbene posledice so vedno bolj pogost predmet razprav v politiki kot tudi znanosti. Poleg pronatalističnih ukrepov se prav ukrepi v zvezi s priseljevanjem kažejo kot najbolj verjeten scenarij reševanja tako neugodne demografske podobe. Vendar povsem odprtega priseljevanja ne podpirata niti evropsko javno mnenje niti vlade članic EU. S tega vidika avtorici prispevka presojata stališča respondentov do priseljencev v okviru mednarodne raziskave Population Policy Acceptance. Avtorici domnevata, da so stališča do priseljencev podložena tudi s posameznikovim vrednotenjem rodnosti, partnerskih odnosov, vlog med spoloma in otrok. Ideologije o nacionalni identiteti skozi razprave o nacionalni reprodukciji namreč implicitno opredeljujejo tudi nečlane (priseljence, manjšine, tujce, azilante) svojih zamišljenih skupnosti, ko natančno definirajo, kdo in koliko se sme reproducirati. Raziskava, ki je potekala med leti 2000 in 2003, zajema podatke iz osmih držav, t.j. Avstrije, Češke republike, Estonije, Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na podlagi pregleda različnih teoretičnih pristopov k preučevanju stališč do tujcev v zadnjem desetletju sta avtorici zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi sta preverjali povezave med stališči do priseljencev in stališči, ki se navezujejo na rodnost, partnerske odnose, vloge med spoloma in otroke. Ob tem, da negativne presoje prisotnosti priseljencev močno prevladujejo nad pozitivnimi presojami, sta s pomočjo bivariatne korelacijske analize ugotovili, da z naraščanjem podpore tradicionalnim vlogam med spoloma, z naraščanjem negativnega presojanja sprememb v partnerskem vedenju (naraščanja razvez, upadanja porok, neodločanje za starševstvo, zunaj zakonska rojstva) in pomenom, ki ga imajo otroci za starše, narašča tudi negativno presojanje prisotnosti priseljencev. V nasprotju z njunim pričakovanjem, da obstaja zveza med presojanjem priseljencev in rodnostnim vedenjem, je bila ta zveza v vseh državah med najšibkejšimi. Tak rezultat podpira opažanja tistih preučevalcev stališč do tujcev, ki opozarjajo na paradoks negativnega javnega odzivanja na priseljence v Evropi in to v času, ko se priselitve kažejo kot eden izmed bolj verjetnih scenarijev reševanja družbenih posledic nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Rezultati govorijo v prid potrebe po bolj sistematičnem preučevanju reprezentacij nacionalnih identitet, oziroma nacionalnih populacij in skupnosti, saj različni razpravljalci prav skozi govor o nacionalni reprodukciji natančno opredeljujejo »pravilna« stališča do materinstva, oblik družin, vlog med spoloma in nenazadnje outsiderjev.
