Urbani Izziv (Jan 2009)
Statistična ocena protipožarne varnosti večstanovanjskih zgradb v Sloveniji
Abstract
Skoraj tretjina stanovanjskih enot v Sloveniji se nahaja v večstanovanjskih objektih. Večina tovrstnih zgradb je bila zgrajena po drugi svetovni vojni, ko je bila potreba po ustreznih nastavitvenih objektih največja. Narejeni so bili v okviru gradbenih možnosti in zahtev časa. Vsako leto v teh objektih izbruhne več kot 200 požarov s smrtnimi žrtvami in z veliko gmotno škodo. Zaradi velikih naporov v preteklih stoletjih, ki so bili usmerjeni predvsem v zamenjavo gorljivega gradbenega materiala z negorljivim in z razvojem gasilske službe, sta se število požarov in njihov obseg zmanjšala, vendar ne odpravila. Nov, večji napredek na področju požarne varnosti večstanovanjskih zgradb je tako očiten šele v zadnjih nekaj letih, ko veljajo tudi strožji predpisi za gradnjo tovrstnih objektov. Razvoj znanosti in stroke je tudi na tem področju prinesel več novih rešitev za izboljšanje stanja, kar potrjujejo izkušnje iz tujine. Žal je pri nas uveljavitev varnostnih principov še vedno odvisna predvsem od zavesti uporabnikov, finančnih sredstev, hkrati pa so določeni postopki izvedbe bistveno bolj zapleteni zaradi novih lastniških razmerij. S pomočjo statističnih rezultatov popisa 2002 in sodobnih zahtev varstva pred požarom se želi v članku prikazati današnje stanje tega problema na državni in občinski ravni ter nakazati možnosti izboljšanje stanja. Avtorja v članku ugotavljata, da sodobnim zahtevam ne ustreza pravzaprav nobena starejša večstanovanjska zgradba. K sreči izboljšuje stanje na tem področju dejstvo, da je večina objektov pri nas zgrajena iz negorljivih materialov (beton, opeka), ki omejujejo širjenje požara.
