Slavistična Revija (Apr 2006)
Družni govor cinizma in metafizike
Abstract
Članek razpravlja o nekaterih stališčih sodobnega nemškega filozofa Petra Sloterdijka, še posebej teh, ki so povezana z zastojem teorije po izteku študentskega gibanja. Nelagodje kulture v postmoderni dobi je povezano z naraščajočo močjo cinizma in dovzetnostjo za nihilizem. Po Sloterdijku se je to zgodilo zaradi preveč poudarjenega pomena historizma, ki se je razvil v 19.stoletju. Teorija je postala depresivna in melanholična, kajti prišlo je do neozdravljive naveličanosti življenja, zato je že Nitzsche moral opozoriti na škodljivost zgodovine za življnje. Sloterdijk skuša s pomočjo starogrških vzorov ozavestiti teorijo, da mora biti dobrohotna in negovati pojem sreče. Antična teorija ustvarja vedrino, moderna teorija zbeganost in neprisebnost. Po simbolnem letu 1989, ko postaja po Sloterdijku vedno bolj vidno, kako se je ideja svetovne zgodovine izčrpala, skuša politični zasvojenosti svoje dobe oporekati najprej samo z življenjem samim. Gre za verodostojnost življenja, ki po Sloterdijkovi politični antropologiji manjka politiki, življenje je oropano vsakršne sponatanosti.
