Stati inu obstati (Jun 2019)
Tridesetletna vojna
Abstract
Tridesetletni vojni (1618–1648) so sodobniki večinoma pravili »nemška vojna«, saj so bila njena osrednja bojišča na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Toda njen izbruh je povezan predvsem s posebnim položajem dežel češke krone v tej zapleteni državni strukturi. Karel IV. Luksemburški je v zlati buli leta 1356, ki je bila najpomembnejši »ustavni« dokument Svetega rimskega cesarstva, volilne kneze izbral tako, da je imel češki kralj – položaj, ki ga je obvladoval sam – veliko prednost pred vsemi drugimi. Dva od posvetnih volilnih knezov (saški, brandenburški) sta bila mejaša nosilca češke krone, ki je bil veliko močnejši od njiju. Trije cerkveni volilni knezi in posvetni volilni knez v Palatinatu na zahodu Cesarstva so bili zaradi ekspanzivne Burgundije tako rekoč obsojeni na navezanost na cesarja. Luksemburžani, ki so obvladovali dežele češke krone in s tem tudi položaj češkega volilnega kneza, so imeli obsežne posesti tudi na zahodu Cesarstva. Za vse volilne kneze na tem območju so bili velika opora in garant stabilnosti. Luksemburžani zaradi izumrtja v moški liniji niso mogli izkoristiti prednosti, ki jim jih je pri volitvah vladarjev Svetega rimskega cesarstva dajal položaj češkega kralja. Enako je mogoče reči tudi za njihove neposredne naslednike – zaradi kratkih vladavin (Albreht II., Ladislav Posmrtnik), zadržkov verske narave (Jurij Poděbradski) ali zaposlenosti z obrambo Ogrske pred Turki (Vladislav in Ludvik II. Jagiełłonski). Habsburžani pa so se v polni meri zavedali izjemnega pomena dežel češke krone v strukturi Svetega rimskega cesarstva po izdaji zlate bule Karla IV. Hkrati so lahko med vsemi volilnimi glasovi v elektorskem kolegiju sami prišli le do češkega. Zato bi odstavitev Ferdinanda II. s češkega prestola v času, ko se je potegoval za izvolitev za rimskega cesarja, utegnila povsem spremeniti ravnotežje v Svetem rimskem cesarstvu. Njegova nadomestitev s Friderikom V. Pfalškim, ki pa je bila povezana s posebnimi razmerami v deželah češke krone, kjer je bilo doseženo krhko ravnovesje med pripadniki različnih veroizpovedi, je protestantom dajala večino v elektorskem kolegiju. Tridesetletna vojna nikoli ni bila enotna; v različnih obdobjih je prizadela različne regije, prav tako pa je zaobsegla vrsto vzporedno potekajočih spopadov (špansko-nizozemskega, špansko-francoskega na različnih bojiščih od Italije do pirenejskega območja), ki se vsi niti niso končali z westfalskim mirom. Ta vojna sklepa obdobje klasičnih spopadov fevdalne dobe in začenja moderne vojne. Zlasti totalnost (uničevanje gospodarstva posameznih dežel) in absolutnost spopada, ki poteka na vseh ravneh (od oboroženega do propagandnega boja), kažeta pot v prihodnost vojskovanja. Dejansko sta prav absolutnost in totalnost vojne vodili do njenega razpada na vrsto vzporedno potekajočih oboroženih konfliktov, saj so v skrajni stiski posamezni vladarji in mesta iskali rešitev predvsem zase. To je vodilo do vrste nenavadnih povezav prek verskih ločnic v različnih obdobjih vojne. Tridesetletna vojna je bila velika preizkušnja mozaičnega reda, ki je Evropo ločeval od drugih, k imperialnemu monumentalizmu nagnjenih con planeta. Pokazalo se je, da je sestavljeni red tudi v novem veku vsaj najmanj slaba – če že ne tudi najboljša – rešitev za staro celino. Vojne dveh kraljev Ludvikov – XIV. in XV. –, Napoleona I. ter svetovna spopada 20. stoletja tega niso spremenili. Vera je bila brez dvoma emblem tridesetletne vojne. A potem ko je bojevanje postalo način preživetja in včasih celo bogatenja, so se predstave o njeni verski utemeljitvi in naravi vse bolj gubile. Vera je ob sklenitvi westfalskega miru v imenu presvete Trojice spet postala osrednja vodnica ljudi. Značilno je bila tako v katoliškem kot v protestantskem svetu druga polovica 17. stoletja čas okrepljene pobožnosti. Tudi zato je potem razsvetljenstvo lahko postalo skoraj stoodstotni kontrast svetu, kakršen je bil pred njim.
Keywords
