Religiozni moralni jeziki, sekularnost in hermenevtična nepravičnost

Abstract

»Zmerni pragmatizem« Jeffreyja Stouta kot filozofski pristop k javnemu moralnemu diskurzu v versko pluralni družbi je naletel na mešane odzive nasprotnih strani razprave o sekularizmu. Medtem ko številni politični teologi in komunitaristi trdijo, da Stout preveč popušča sekularistom, se po drugi strani nekaterim sekularistom zdi njegov vključujoči pristop do verskih utemeljitev v javnem diskurzu preveč »teološki «. Pričujoči esej ponuja ponovni pregled in nadaljnjo analizo zmernega pragmatizma v luči nedavnega dela na področju epistemologije demokracije (zlasti interpretacije Deweyjeve vključujoče in eksperimentalne demokracije, kot jo je podala Elizabeth Anderson) ter etike diskurza, ki temelji na teoriji hermenevtične (ne) pravičnosti Joseja Medine. Trdim, da je Stoutova normativna vizija javnega moralnega diskurza prepričljiva le, če določena načela, ki jih Stout bodisi potrjuje bodisi predpostavlja – močno načelo verske svobode, demokratično načelo vključenosti in načelo reševanja sporov diskurzivno in ne nasilno –, postavimo v njeno središče in jih razvijemo bolj, kot jih je v svojem delu razvil sam Stout. To tudi pomeni, da prej omenjene teorije – zlasti Medinovo teorijo hermenevtične (ne)pravičnosti – uporabim za vprašanje, ki ga ne obravnavajo, namreč: kako je mogoče in treba različne verske jezike vključiti v javno moralno razpravo? Rezultat je nova in močnejša različica zmerne pragmatistične vizije javnega moralnega diskurza ter obnovljen argument za kvalificirano sekularnost takega diskurza.

Keywords

• pragmatizem
• religija
• sekularizem
• verska svoboda
• etika