Parménid ali Parmeníd: Pravda, ki sploh ni črkarska

Keria: Studia Latina et Graeca. 2016;18(1) DOI 10.4312/keria.18.1.87-96

 

Journal Homepage

Journal Title: Keria: Studia Latina et Graeca

ISSN: 1580-0261 (Print); 2350-4234 (Online)

Publisher: Znanstvena založba FIlozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculy of Arts)

Society/Institution: University of Ljubljana, Faculy of Arts

LCC Subject Category: Language and Literature: Greek language and literature. Latin language and literature

Country of publisher: Slovenia

Language of fulltext: Slovenian, English, Greek, Modern (1453-), Latin

Full-text formats available: PDF

 

AUTHORS

Marko Marinčič (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta)

EDITORIAL INFORMATION

Double blind peer review

Editorial Board

Instructions for authors

Time From Submission to Publication: 12 weeks

 

Abstract | Full Text

Jeziki, ki so grške tujke in imena neposredno ali posredno prevzemali prek latinščine, grška imena praviloma naglašajo po latinsko. Pravilo ima celo v italijanščini veliko izjem, vendar se je v primeru dublet vsaj v akademskih krogih uveljavilo kot norma (t. i. lex Perrottae). Po drugi strani pa je v literarnih prevodih grško naglašanje grških imen pogosto. Prevajalci se h grškemu naglasu ne zatekajo samo metri causa. Često gre za zavestno izbiro, za evokativni, komemorativni vpis imena v njegovem izvornem zvenu. Primeri tega so že pri rimskem epiku Eniju. Dilema torej ni samo pravopisna. V duhu teorije govornih dejanj lahko nezaznamovani latinski naglas povežemo z denotativno, grškega pa s performativno, »obredno« rabo. Avtor prispevka meni, da je v vsakdanji, »sekularni« rabi latinski naglas edina zgodovinsko utemeljena zdravorazumska izbira, v literarnih prevodih pa je treba dopustiti večjo svobodo.