Ars & Humanitas (Dec 2018)

Lethe Atlas

  • Nataša Lah

DOI
https://doi.org/10.4312/ars.12.2.285-298
Journal volume & issue
Vol. 12, no. 2

Abstract

Read online

Pozaba briše meje med znamenjem in njegovim pomenom. V vizualni obliki je teoretska struktura pozabe izražena kot konotativno slepa podoba. Aby Warburg je s tem, ko je formaliziral svoj Mnemosyne Atlas, izrazil pomen zgodovinskega nepozabljenja. Primerjava med paradigmatičnim Warburgovim delom in McCollumovimi Plaster Surrogates iz leta 1982 nam omogoča opazovati identični princip, ki temelji na hoteno izbranem sklopu slikovnih formatov in znotraj oblikovanja, ki predstavlja mnoštvo konotativno slepih podob. Zaradi izbrane formalizacije je McCollumovo delo aktualiziralo fragmentarnost in je nasprotni pol Mnemosyne Atlasa. Vendar so Plaster Surrogates izraženi v sveži predstavitveni obliki, to pa poteka v proceduralnem kontekstu, izhajajočem iz zgodovinskega pozabljenja. McCollumovo delo lahko naslovimo tudi kot Lethe Atlas, kot obliko, ki se odreka mejam med znakom in njegovo predstavitvijo. Mnemosyne Atlas se spominja, apostrofira svojo obliko, ker je vsak fragment napolnjen z neko vsebino. Plaster Surrogates pa pozablja, ker je vsak od fragmentov prazen. Tako se nekaj in nič kažeta kot obliki retoričnih učinkov, pri čemer podobni formalizaciji nakazujeta konceptualno polnost nepozabnosti, kar je vsebinska izpraznjenost pozabljenja. V zgodnjem 20. stoletju je bila – hkrati z razmahom abstraktne umetnosti – pozaba izražena kot nekonotativnost lika (vsebinska praznina). Na drugi strani so neoavantgarde, zlasti tiste z izraženim konceptualnim značajem, radikalno razširile medijski prostor pozabe.

Keywords