Zdravniški Vestnik (Aug 2021)
Inzulinska rezistenca v perioperativnem obdobju – temelj večdisciplinarnih pobud za pospešeno okrevanje po posegu v srčnožilni kirurgiji
Abstract
Inzulinska rezistenca oziroma stanje zmanjšanega biološkega odziva na fiziološke ravni inzulina je ključni dejavnik tveganja za srčnožilne bolezni, zato je pogosto prisotna pri bolnikih v srčnožilni kirurgiji. Vnetni procesi, poškodba tkiva in hormonski odziv v perioperativnem obdobju dodatno prispevajo k inzulinski rezistenci, ki vodi v različne biokemične spremembe. Le-te negativno vplivajo na delovanje organov, na zaplete po operaciji in na okrevanje po njej. Inzulinska rezistenca se kaže kot širok nabor kliničnih stanj, ki se postopno razvijajo od hiperinzulinemije do motene tolerance za glukozo in končno hiperglikemije, ko se normoglikemija ne more več vzdrževati kljub povečanemu izločanju inzulina. Priporočila različnih strokovnih združenj glede ciljnih vrednosti krvnega sladkorja v perioperativnem obdobju niso enoznačna. Prelomne raziskave so sprva dokazale, da strog glikemični nadzor vodi do boljših izidov, vendar je pojavnost hipoglikemij pomemben varnostni zadržek. Zato se v danes uveljavljenih protokolih za perioperativno odmerjanje inzulina cilja na vrednosti glikemije med 7,8 in 10 mmol/l. Hkrati pa je nejasno, ali na obolevnost in smrtnost vpliva stopnja hiperglikemije ali že zgolj prisotnost sladkorne bolezni oziroma sama inzulinska rezistenca. Procesom inzulinske rezistence v perioperativnem obdobju se lahko izognemo z minimalno invazivnim kiruškim pristopom, ustrezno anestezijo ter analgezijo in skrajšanjem obdobij stradanja. Prispevek obravnava patofiziologijo in klinične posledice odpornosti na inzulin oziroma hiperglikemije ter opiše perioperativne strategije za zmanjševanje inzulinske rezistence, izbiro najbolj primernega načina zdravljenja in pristope za hitrejše okrevanje po posegu na srcu in po kompleksnih operacijah aorte.
Keywords
