Erōs in horasis v Plotinovem spisu O ljubezni

Abstract

Članek obravnava Plotinovo teorijo ljubezni v okviru njegovega kontemplativnega nauka, ki lik Erosa kot »očesa« duše interpretira kot substancializiran odnos, čigar narava je sorodna tako duši kot predmetu njene ljubezni, ki je najvišje Lépo. Poleg tega skuša pravilno razumeti Plotinovo simboliko lika Penija iz Platonovega mita v Simpoziju; tam namreč Penija predstavlja vzrok nepopolne in nezadovoljne narave dajmonskega Erosa, pri Plotinu pa se kot še neopredeljivo zrenje vključuje celo v emanacijski proces nastanka Duše. Neopredeljiva narava, ki jo pri Plotinu predstavlja Penija, je pravzaprav odgovor na presežek Dobrega v duši, ki ga simbolizira Poros; iz nje rojeni Eros pa predstavlja gonilo kontemplativne dejavnosti Duše, ki se trudi doseči prvotno ravnovesje.

Keywords

• antična filozofija
• grška filozofija
• novoplatonizem