Kierkegaardovo preverjanje kristjanov

Abstract

Kierkegaardova temeljna naloga je bila kritično premisliti, kaj pomeni biti kristjan. Buber ga je zato imenoval »preizpraševalec kristjanov«. To preizpraševanje je Kierkegaard zastavil na vprašanju vere. Pristna krščanska vera ima Boga za absolutni kriterij vsega delovanja. Verujoči mora izvrševati Božjo voljo tudi za ceno suspenza naravnih etičnih norm (suspenz etike). Kierkegaard to dejstvo pojasnjuje na primeru biblične zgodbe o Abrahamovi daritvi sina Izaka. Storiti tako dejanje poslušnosti Božji volji je mogoče le v absolutni predanosti Bogu, kar zmore le posamičnik, ki se odloči za brezpogojno ljubezen do Boga. Kierkegaard je v brezpogojni veri in zvestobi evangeljskemu etosu našel izhod iz svojih eksistencialnih muk. Take vere v svojem okolju Kierkegaard ni našel. Zato ga je to dejstvo navedlo h kritiki institucionalizacije krščanskih cerkva, ki se zadovoljujejo s pripadnostjo, torej le s formalno vernostjo, ki pričakuje le zadovoljevanje religioznih potreb, in tako z ustreznim etičnim relativizmom. Kierkegaard opozarja, da je krščanstvo pot vere, ki verujočega vodi k osebni poslušnosti Božji volji in etosu ljubezni do bližnjega. S svojim pogledom na vero kot osebno eksistencialno odločitev in etično zavezanost je vplival na personalistično filozofijo (Levinas, Kocbek) in sodobno krščansko moralno teologijo (Tilich). V tem smislu je aktualen posebno danes, v času dekristjanizacije zahodne družbe in njenega etičnega relativizma.

Keywords

• kierkegaard
• zvestoba bogu
• krščanstvo kot eksistencialna izbira
• institucionalizirana religija
• osebna vera