Dioniz ali Narcis? : mit o izgubi identitete pri Plotinu

Abstract

Plotinova alegoreza, ki povezuje orfiški mit o Dionizu z mitom o Narcisu, temelji na skupnem motivu ogledovanja svoje lastne podobe v ogledalu oziroma v vodi. Temu motivu, ki predstavlja pomemben vidik Plotinove metaforike zrenja, dodaja avtor Enead element združitve oziroma poskusa združitve z odsevom, ki ga pred tern ni mogoče zaslediti v ohranjenih različicah nobenega izmed teh mitov, zato pa je prisoten v hermetični kozmogoniji. Kreativni vidik združitve z odsevom prevzame tudi Plotin v svoji teoriji o sestopu in utelešenju duše, za katero uporabi prispodobo Dionizovega ogledala. Nasprotno predstavlja Narcisovo koprnenje pogled vstran, ki ima zanj usodne posledice. Duša, ki se ogleduje v »Dionizovem ogledalu«, ima se vedno pred očmi počelo, iz katerega izhaja, in zato ostaja zvesta svoji naravi, »Narcis« pa se izgubi, ko utone v studencu navideznosti.

Keywords

• mitologija
• Dioniz
• Narcis
• duša