Reformacijski tokovi in njihova politična okolja – na primeru Francije, Anglije/Škotske in »Slovenije«

Abstract

Tri gibanja, ki so opisana v tem članku, izhajajo iz angleško-škotskega, francoskega in slovenskega narodnostnega ozadja. Angleži so bili pri obravnavanju idej protestantizma zelo dosledni. Zelo zavzeti so bili tudi pri ohranjanju kontinuitete s starim ekleziastičnim redom. Posledica tega je bila, da je poimenovanje »protestantski« za kar nekaj časa ostalo v ozadju. To pa je hkrati pomenilo tudi začetek nekega drugega gibanja, imenovanega evangelijsko gibanje, kar pomeni »zanimati se za evangelij«, ki se je dokončno izoblikovalo šele v 19. stoletju. Ta zakasnitev je bila povezana predvsem z razvojem ideje svobodne cerkve v svobodni državi, ki so jo izkušali tako katoličani kot tudi protestantje. V vmesnem času pa je nastal dovolj dolg časovni presledek, tako da so Angleži premogli dovolj civilne in politične modrosti – in nastala je nova ekleziastična stvarnost anglikanske cerkve. Francozi so odločno zarezali na področje odnosa med sekularnostjo in ekleziastičnostjo. Slovensko gibanje pa je, kot navidezno nepomembno, ubralo povsem svojo ekleziastično smer. Za Slovence je bilo uradno izbrano poimenovanje svojega naroda tisto, ki je prineslo dovolj začetne moči, da so se lahko kasneje, v 20. stoletju, tudi politično osamosvojili. Če na koncu pod to obdobje potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je reformacijsko gibanje srednjega veka v Evropo prineslo veliko mero raznolikosti.

Keywords

• reformacija
• protestantizem
• Anglija
• Francija
• Slovenija
• Henrik VIII.