Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku

Abstract

Razmerje med političnimi in verskimi oblastmi ali poenostavljeno med državo in Cerkvijo je vsaj v obnebju izročil zahodnega krščanstva ena bolj priljubljenih zgodovinopisnih tem. V okviru razglabljanj o njem se je izvalil tudi pojem »državno cerkvenstvo«. V pričujoči razpravi obravnavava zgodnejšo fazo pojava. Slediva mu od začetka 14. do polovice 15. stoletja. Lahko bi rekli, da se je s postopnim nastajanjem držav v današnjem pomenu besede v Evropi tedaj lahko šele prvič vzpostavil. Kot udeleženec in glas baselskega koncila je bil Enej Silvij Piccolomini pomemben sooblikovalec trenutka, ko se je državno cerkvenstvo pojavljalo kot (za baselske »koncilske očete«) dobrodošla alternativa papeškemu absolutizmu. Kot diplomat v službi Friderika III. in papeža Evgena IV. je pustil pečat na Dunajskem konkordatu kot dokumentu, ki ga mnogi razumejo kot enega vrhuncev zgodnje etape državnega cerkvenstva v obnebju zahodnega krščanstva. Njegova cerkvena kariera lahko zaradi pogosto vidne sprege z omenjenim Friderikom III. ravno tako deluje kot praktično udejanjenje koncepta. V isti okvir je moč umestiti ustanovitev ljubljanske škofije. Toda po drugi strani je Piccolomi že kot Pij II. storil kar nekaj korakov proč od državnega cerkvenstva, ki so jasno kazali na omejitve modela v evropskem katolištvu.

Keywords

• Branilec miru
• državno cerkvenstvo
• koncil v Baslu
• konciliarizem
• Pij II.