Vključujoči univerzitetni kampusi: vloga urbanističnega načrtovanja, arhitekturne kompozicije in funkcionalnih značilnosti

Abstract

V mednarodnem univerzitetnem okolju se ustvarjajo različne inovacije, med drugim tudi na področju oblikovanja vključujočih kampusov. V članku avtor proučuje ključne dejavnike prostorskega načrtovanja na urbanistični in arhitekturni ravni ter predstavi funkcionalna priporočila za oblikovanje kampusov, ki podpirajo dobro počutje in omogočajo kognitivni dostop osebam z intelektualno oviranostjo. Cilj je spodbuditi razvoj vključujočih okolij in okrepiti občutek pripadnosti kraju, pri čemer je poudarek na psihološkem in čustvenem zaznavanju univerzitetnega okolja. Avtor proučuje niz vključujočih načrtovalskih smernic in arhitekturnih tipologij, pri čemer se najprej osredotoči na dve zgodovinski univerzitetni prostorski paradigmi: križni hodnik in kampus. Nato proučuje re šitve, ki so lahko zgled za celostno načrtovanje kampusov in krepitev socialne vključenosti: učne skupnosti, razne tipologije prostorske kompozicije, človeško merilo, robove, naravo, estetiko in funkcionalne strategije. Na koncu predstavi, kako se lahko zadosti opisanim merilom, na podlagi česar se lahko kampusi bolj kakovostno načrtujejo in preobrazijo v vključujoča okolja, ob tem pa ponudi napotke za njihove izboljšave in prilagoditve najrazličnejšim uporabnikom.

Keywords

• urbanistično načrtovanje
• arhitektura
• univerzitetni kampus
• socialna vključenost
• intelektualna oviranost