Oblatio puerorum

Abstract

Otroci so bili iz različnih razlogov že od samega začetka cenobitskega meništva del samostanskih skupnosti. Otrok in samostan sta sicer na videz nezdružjiva pojma, ki pa se srečata v danes obskurni, nekdaj pa močno uveljavljeni religiozni praksi otroških oblacij, ki svoj vzpon pričenja ob zatonu antične kulture. V prispevku bomo orisali religijski fenomen otroških oblatov, otrok, ki so jih starši že v rani mladosti »(za)puščali«, »podarjali« oz. »posvečevali« samostanom iz različnih vzgibov. Benediktova regula, absoluten kodeks zahodnega meništva, na večih mestih omenja otroke v samostanu, zlasti otroke – oblate in jih kot način posvečenga življenja tudi institucionalizira. Kakšen je bil njihov položaj in vloga v meniški skupnosti? Kako se je tovrstna praksa razvija in iz vzhoda prenesla na zahod? Kaj je botrovalo takšni praksi in kakšni so bili vzgibi staršev za tovrstno ravnanje? Gre res le za antično expositio ali pa so razlogi bolj religiozne narave?

Keywords

• otroška oblacija
• otroci
• oblati
• zgodnje meništvo
• meniška kultura
• Bazilij