Evripidova Medeja in svetopisemska Visoka pesem na preizkusu ljubezenskega diskurza

Abstract

Članek v kontekstualni analizi besedišča o ljubezni v Evripidovi Medeji in svetopisemski Visoki pesmi odpira temeljno metodološko vprašanje, kakšno je v grški kulturi razmerje med semantičnim poljem glagola erân in samostalnika érōs, ki označujeta čutno in spolno ljubezen, ter semantičnim poljem glagola agapân in samostalnika agápē, ki označujeta duhovno raven ljubezni. V grškem prevodu Stare zaveze (Septuaginta) so glagol agapân in samostalnik agápē povsod uporabili za prevod hebrejskega glagola ’āhab in samostalnika ’ăhābāh, ki izražata celoten razpon ljubezni, od izrazito čutne do izrazito duhovne izkušnje. Članek kritično presoja težnjo razlagalcev, da že na osnovi besedišča vidijo nasprotje med »erotičnim« oziroma »duhovnim« pomenom navedenega besedišča in premalo, če sploh, upoštevajo polisemno rabo besedišča. Polisemna raba besede agápē v stari grški kulturi in religiji se med drugim kaže v tem, da izbira samostalnika agápē oziroma glagola agapân namesto samostalnika érōs oziroma glagola erân v najstarejšem grškem prevodu Stare zaveze ne pomeni izključevanja erotične razsežnosti ljubezni. Že v zgodnjem krščanstvu pa se včasih pojavlja tudi raba besede érōs v primerih strastne človekove ljubezni do Boga, za katero bi pričakovali izbiro samostalnika agápē oziroma glagola agapân.

Keywords

• Evripidova Medeja
• Visoka pesem
• besedišče o ljubezni
• primerjalna semantična analiza
• hebrejski izvirnik in Septuaginta
• kontekst in interkontekstualnost