Gospa Verdurin v prevodu

Abstract

Kot vse Proustove literane osebe se tudi gospa Verdurin, bogata meščanka z umetniškimi pretenzijami, izraža v kodu. Sistem znakov, ki jih uporablja, jo kot lik psihološko karakterizira. Obenem gospa Verdurin z znaki, ki jih oddaja, znotraj Proustovega sveta vzpostavlja in brani svoje meščansko, protiaristokratsko stališče. Takšna dvojna raba znakov (dvojna tako s strani pripovedovalca kot s stališča literarne osebe) privede do specifičnih prevajalskih problemov. Če se po eni strani zdi, da se nekatere družbeno-zgodovinske konotacije Proustovega besedila ob prenosu v druge jezike neizbežno izgubijo, pa lahko v vseh treh obravnavanih prevodih (angleškem Moncrieffa in Kilmartina, nemškem Eve Rechel-Martens ter slovenskem Radojke Vrančič) opazimo, da se prevajalci izrazito trudijo ohraniti psihološke konotacije ter si, vsak na svoj način, prizadevajo poustvariti afektirani slog gospe Verdurinove.