Zgodovinska periodizacija češkega glasbenega baroka

Abstract

Študija obsega dva dela. V prvem obravnava avtor splošna načela dinamične glasbene periodizacije. Glavni metodološki kriterij zgodovinsko in stilno utemeljene periodizacije so zanj skupni stilni principi glasbenih struktur, njihova zakonita logika in ritem gibanja. Drugi, posebni del je posvečen periodizaciji češkega glasbenega baroka v neposredni povezavi s periodizacijo evropske baročne glasbe. Primerjava pokaže, da se je češki glasbeni barok izoblikoval z zamudo glede na razvojne, faze evropske glasbe. To zakasnitev pa niso povzročili le specifični kulturno zgodovinski in umetnostni, ampak predvsem družbeni, politični in gospodarski dejavniki obdobja pred in po bitki na Beli gori. V češkem glasbenem baroku se odraža prekinitev razvoja predvsem v počasnem ugašanju nizozemskih polifonih principov pozne renesanse in domače kontrapunktske vokalne tradicije. Češki glasbeni barok se je oblikoval kot relativno enovito obdobje šele od začetka 17. pa do prve tretjine 18. stoletja. Zato razlikujemo v češkem glasbenem baroku tri razločno začrtane razvojne faze. Zgodnji barok se je razvijal v prvi polovici 17. stoletja, približno od leta 1600 pa do 1650. Srednji barok sega prek druge polovice 17. še v prvo tretjino 18. stoletja, torej približno od 1650 do 1730. Pozni barok, čigar stilna potenca je prišla do veljave od konca prve tretjine 18. do začetka 19. stoletja, se razvija od leta 1730 do 1770, predno ugasne kot samostojen umetnostni stil. Lahko rečemo, da se je češki glasbeni barok izoblikoval šele v drugi polovici 17. stoletja, in to sorazmerno hitro po zaslugi nekaj izrazitih skladateljskih osebnosti, ki so v svojih značilnih delih znale navezati na začasno prekinjeno evropsko in domačo glasbeno tradicijo.