Stati inu obstati (Dec 2020)
Bohoričev prispevek slovenskemu slovaropisju
Abstract
Slovaropisje je predstavljalo eno izmed osrednjih Bohoričevih dejavnosti, povezanih s slovenskim knjižnim jezikom 16. stoletja. Bohorič je domnevni avtor treh vrst slovarjev: 1. izgubljenega trojezičnega slovarčka z latinskim izhodiščem, napisanega v šolske namene (Nomenclatura trium linguarum, okrog leta 1580); 2. Registra v DB 1584 (morda tudi krajšega v DB 1578), ki z dodanimi narečnimi sopomenkami in z ustreznicami iz hrvaških govorov omogoča razumevanje osrednje rabljenega slovenskega besedja; 3. šestih slovensko-latinsko-nemških slovarčkov, vključenih v slovnico Arcticae horulae ſucciſivae (1584): prvih treh namenjenih prikazu imen (samostalnikov in pridevnikov) vseh treh spolov, drugih treh pa prikazu glagolov osnovnih treh spregatvenih tipov (na -am, -em in -im). Slovarčki, vključeni v slovnico, so informativno večvrstni: poleg slovnične informativnosti, ki prispeva k boljšemu poznavanju sistema slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, prinašajo tudi več leksikoloških informacij, tesno povezanih s slovaropisnimi prikazovalnimi načini. Oboje predstavlja dragocen prispevek začetkom in nadaljnjemu razvoju slovenskega slovaropisja. Slovenske iztočnice pomensko pojasnjujejo tujejezične ustreznice, hkrati pa njihovo pomensko strukturo praviloma zarisujejo tudi geslom dodana enobesedna ali besednozvezna podgesla (z izpričanimi pomeni, podpomeni, s prikazom vrstnih poimenovanj tipa štala – volovska štala, ovčja štala, kozja štala, z dodajanjem besednozvezno ustaljenih rab itd.). Gesla s podgesli skupaj z geselskim zaporedjem uzaveščajo tudi raznovrstna medbesedna pomenska razmerja (sopomenska, med katerimi posebej izstopajo pari prevzetih in domačih sopomenk (npr. punt – zaveza, gmerati – množiti); protipomenska (s tipom čast – nečast), ki opozarjajo na pomensko različnost izhodiščne besede in sledeče tvorjenke (npr. kamen – kamčič) itd.). Glagolska gesla z dodanimi podgesli izkazujejo na različne načine tvorjena vidska nasprotja (npr. sejati – obsejati, nagniti – nagibati). V primerih, kadar se člena razmerja razlikujeta glede izražane vrstnosti glagolskega dejanja (npr. gibati se – ganiti se), se vidski razliki med njima pridružuje še pomenska. Ponovno opravljena primerjava Bohoričevih slovarčkov z obema Megiserjevima slovarjema (štirijezičnim z nemškim izhodiščem (MD 1592) in večjezičnim z latinskim izhodiščem (MTh 1603)) je ob upoštevanju podatkov o razširjenosti rabe besed potrdila predvidevanja, da so bili slovarčki eden od osnovnih Megiserjevih slovarskih virov za slovenske ustreznice. (Podatki so eden od rezultatov popolnega izpisa besedja, uporabljenega v knjižnih izdajah s slovenskim besedilom v obdobju 1550–1603.) Na Megiserjevo upoštevanje Bohoričevih slovarčkov posebej zgovorno kaže pribl. 90 besed, ki jih v drugih delih ni mogoče zaslediti. Kot uporaben priročnik so se slovarčki pokazali tudi pri navajanju splošno razširjenega in pogosto rabljenega besedja. Tipološka različnost primerjanih slovarjev se odraža v različni informativnosti pa tudi v številu tujejezičnih ustreznic in vključenih slovenskih ustreznic. K večjemu številu navedenih slovenskih sopomenk v Megiserjevih večjezičnih slovarjih je prispevalo hkratno upoštevanje Registra (1584) ter Megiserjevo vse boljše poznavanje slovenskega knjižnega jezika in nekaterih narečij (npr. koroškega).
Keywords
