Toporišičev prispevek k slovenskemu narečjeslovju

Abstract

Z obravnavo samoglasnikov in naglasa v rodnem govoru Mosteca pri Brežicah leta 1961 je Jože Toporišič začel s postopnim uveljavljanjem strukturalnega pristopa tudi v povojno slovensko narečjeslovje. Čeprav je prvenstveno raziskoval slovenski knjižni jezik, se je z raziskavami svojega narečnega govora vključeval v vse (večje) narečjeslovne projekte; prav tako dragocen pa je njegov prikaz zgodovine slovenskega narečjeslovja in pobude za nadaljnje raziskave narečij. Oboje – 1) raziskave lastnega govora z novim strukturalnim pristopom in 2) temeljit pregled zgodovine raziskav slovenskih narečij lahko štejemo za njegov poglavitni prispevek k narečjeslovju. Sicer pa njegovo delo lahko razdelimo na več področij, to so poleg obeh navedenih še: 3) enciklopedične obravnave (posamičnih) narečij in njihove zgodovine, 4) predstavitve slovenskih narečij v okviru socialne zvrstnosti v učbenikih in slovnicah ter za ponazoritev le­teh 5) izbori narečnih besedil in 6) uredniško delo, pri katerem so za narečjeslovje najbolj pomembne ureditve druge knjige zbranega dela Frana Ramovša in več zbornikov s Škrabčevih in Pleteršnikovih simpozijev. Na koncu lahko samo še obžalujemo, da kljub »uspelemu poskusu« s prvo razpravo svojih narečjeslovnih ambicij ni uresničil v večjem obsegu.