Tonska višina in tonski potek v angleščini in slovenščini

Abstract

V slovenščini je višinska razlika med končnim delom enega in začetkom drugega segmenta intonacijske enote pogosto manjša kot v angleščini, kjer so povsem običajne zveze visokega izhodišča z nizkim prvim zlogom glave ali z nizkim rastočim jedrom. V slovenščini je opazna večja medsebojna odvisnost tonske višine posameznih segmentov, tako da je npr. nizka glava pogostejša pred razmeroma nizkim, visoka pa pred razmeroma visokim jedrom. V primerjavi z izbranim angleškim modelom ugotovimo v slovenščini večje število različic tonskih potekov jedra in repa. Deljena rastoče-padajoča intonacije, ki je v angleščini različica nedeljene, je v slovenščini le odraz tonemske uresnicitve padajocega tonskega poteka. Ravna intonacija jedra in repa je v anglescini v koncnih intonacijskih enotah redka, v slovenščini, kjer jo moramo obravnavati kot različico rastoče intonacije, pa pogosto nastopa tako v končnih, kot nekončnih intonacijskih enotah.

Keywords

• Tonska višina in tonski potek v angleščini in slovenščini