Skesani eros?

Abstract

Novodobni bralci so vselej čutili nelagodje ob adulacijah v čast Avgusta in cesarske družine, ki smo jim priča v Ovidijevi izgnanski poeziji. Subverzivne prvine tudi v tej poeziji so, vendar najbrž ne do take mere, da bi rušile apologetski načrt. V tem članku se navezujem na implicitni namig dveh zgodnjih humanističnih komentatorjev Ovidijevega Ibisa, Domizia Calderinija in Koprčana Cristofora Zarotta, ki sta uvidela, da je Ovidij v Ibisu zavestno izbral zvrst invektive, da bi s tem posredno »dokazal« nedolžni značaj Umetnosti ljubezni. Osrednja teza mojega besedila je, da je Ovidij podobni strategiji sledil že v drugi knjigi Žalostink, kjer včasih namenoma argumentira na nekonsistentne načine in se preveč opira na dlakocepsko klasifikacijo literarnih zvrsti. Pesnik sicer ne hitro parafrazira Katula in zatrdi, da poezije ne smemo vzeti kot indic avtorjevega moralnega profila, vendar razloček vita/ars omeji na epiko in dramatiko. V nadaljevanju presenetljivo prizna, da je njegova – in sploh vsa – prvoosebna poezija osnovana v resničnem življenju, ob tem pa zatrjuje, da je edini pesnik v zgodovini, ki je bil kaznovan zaradi erotičnih tematik. Ta nova formula captatio benevolentiae se ujema s splošno težnjo izgnanskih elegij: odreka se ideji o poeziji kot fikciji in vzpostavlja retoriko poezije kot avtentičnega izraza trpljenja. Ibis je kot eksplicitno, ekstrovertirano sramotilna pesnitev skrajni izraz te poetike.

Keywords

• Ovidij
• Žalostinke
• Ljubezni
• Umetnost ljubezni
• Pisma iz Ponta
• literarni žanr