Zdravniški Vestnik (Feb 2021)
Dolgoročni izidi po katetrski ablaciji preddvorne fibrilacije in izkušnje Kliničnega oddelka za kardiologijo, UKC Ljubljana
Abstract
Izhodišče: Katetrska ablacija je danes uveljavljena metoda zdravljenja preddvorne fibrilacije (AF). O zgodnjih in srednjeročnih izidih smo že poročali. Tokrat želimo predstaviti še dolgoročne klinične izide. Metode: Spremljali smo vse bolnike, pri katerih smo v obdobju 2003‒2009 prvič opravili katetrsko ablacijo paroksizmalne ali vztrajajoče AF zaradi neučinkovitosti antiaritmičnega zdravljenja. Upoštevali smo tudi ablacijske posege zaradi tipične atrijske undulacije (AU) po letu 1999. Glavni cilj ablacijskega posega je bil popolna električna osamitev pljučnih ven (PV). Uporabili smo metodo segmentne radiofrekvenčne ablacije s fluoroskopskim nadzorom in beleženjem elektrogramov na krožnem katetru »laso«. Pri bolnikih s tipično AU smo opravili linijsko ablacijo kavotrikuspidalne ožine. Bolnike smo spremljali vsaj 5 let po doseženi popolni osamitvi PV oz. do telefonskega razgovora v aprilu 2020 oz. do morebitne smrti. Razvrstili smo jih v tri skupine: a) uspešne, tj. v stabilnem sinusnem ritmu z nemotečimi palpitacijami do 5 min, brez rednega antiaritmičnega zdravljenja, b) delno uspešne, ko so bili pretežno v sinusnem ritmu, z epizodami dokumentirane AF/AU do enkrat letno in tudi občasno uporabo antiaritmičnih zdravil v ustreznih odmerkih in c) neuspešne, tj. s pogostimi epizodami AF/AU, neučinkovitim antiaritmičnim zdravljenjem v ustreznih odmerkih ali z dolgotrajno vztrajajočo AF/AU. Ablacijski poseg smo ponovili zaradi recidiva AF/AU, vendar ne prej kot po 3 mesecih. Ob sumu na ponovitev aritmije smo naročili serijske posnetke EKG in Holterjevega monitoriranja. Podatke smo vrednotili s Kaplan-Meierjevo analizo, testom-t in Fisherjevim testom. Vrednost p < 0,05 je bila značilna. Rezultati: V raziskavo smo uvrstili 128 bolnikov (95 moških, 33 žensk; mediana starost pri prvem posegu zaradi AF je bila 54,5 let, rang 19–75), pri katerih smo opravili povprečno 1,7 ablacijskega posega zaradi AF oziroma 2 posega, če smo upoštevali še ablacije AU. Spremljanje je zaključilo 117 bolnikov (85 moških in 32 ženskah) po povprečno 11,7 letih (mediana 140 mesecev, rang 21–230 mesecev). Umrlo je 10 bolnikov (6 moških, 4 ženske), nihče pa zaradi ablacijskega posega. Od soobolevnosti sta bili v ospredju maligna bolezen in ščitnična disfunkcija. Verjetnost za ohranitev stabilnega sinusnega ritma je bila po 10 letih približno 50-odstotna. Po 15-odstotnem padcu verjetnosti za sinusni ritem v prvem letu je bil padec nato linearen, in sicer 4 % letno. Ablacijsko zdravljenje je bilo uspešno pri 54 bolnikih (46 %), delno uspešno pri 25 (21 %) in neuspešno pri 38 bolnikih (33 %, manj uspešno pri ženskah, p < 0,05). V zadnjih 10 letih spremljanja smo opravili manjši del ablacijskih posegov ‒ 46 (16 %). Antiaritmična zdravila je prejemalo 38 bolnikov (32 %), pretežno amiodaron in propafenon. Med ablacijskim posegom smo povzročili tamponado pri 5 bolnikih (4 %). Nihče od njih ni potreboval kirurškega posega. Drugih večjih zapletov ni bilo. Zaključek: Ablacijsko zdravljenje AF je dolgoročno dovolj uspešno, varno in po podatkih drugih avtorjev tudi cenovno učinkovito. Zato ga lahko priporočimo večini bolnikov z AF. Za celostno obravnavo bolnikov z AF pa so pomembni tudi: ureditev odpravljivih dejavnikov tveganja, antiaritmično zdravljenje in kakovostno antikoagulacijsko zdravljenje.
Keywords
