Distribucija označevalcev nedoločniškega obrazila v Chaucerjevih Canterburyjskih zgodbah

Abstract

Ena najbolj opaznih značilnosti srednjeangleškega nedoločnika je, da se pojavlja v šestih prepoznavnih oblikah, ki jih določajo kombinacije treh različnih označevalcev: nedoločniškega obrazila, ki razmeroma zgodaj prične glasovno šibeti, členice, ki v srednji angleščini izgubi svojo prvotno vlogo namenilniškega označevalca, ter členiške zveze, ki v srednjeangleški dobi najprej prevzame vlogo namenilniškega označevalca, a razmeroma hitro funkcijsko ošibi in zamre. Vsaj od 13. stoletja dalje raba različnih nedoločniških oblik ni ne slovnično ne pomensko dosledno razmejena. Med dejavniki, ki bi lahko vplivali na izbor ene ali druge nedoločniške oblike, so bile preučevane pomenske in vezljivostne značilnosti nadrednih glagolskih zvez, fizična razdalja med pomožnim ali faznim glagolom in nedoločnikom, metrične lastnosti besedila in podobno. Večina študij se osredinja na razmerje med rabo t. i. golega nedoločnika, ki je označen le z glasovno šibečo pripono in nedoločnikom, ki ga označuje bodisi členica ali njena okrepljena dvojnica, prisotnost ali odsotnost končnega soglasnika v priponi pa se obravnava (zgolj) kot posledica glasovne spremembe, ki poteka hitreje v položaju pred začetnim soglasnikom naslednje besede. Pričujoči sestavek povzema rezultate analize nedoločniških polstavkov v prvih tisočih verzih Canterbury Tales, pesnitve Geoffreya Chaucerja iz konca 14. stoletja. Osnovno vprašanje, ki si ga zastavlja, je, ali in v kolikšni meri se posamezni nedoločniški označevalci, še posebej končni soglasnik v priponi sopojavljajo s specifičnim skladenjskimi funkcijami nedoločniškega polstavka v nadrednem stavku ali zvezi, kakor tudi s posameznimi vrednostmi slovničnih kategorij v nadrednem okolju.

Keywords

• Distribucija označevalcev nedoločniškega obrazila v Chaucerjevih Canterburyjskih zgodbah