POMOČ OTROKU V URGENTNI AMBULANTI

Abstract

Otrokovo razumevanje bolezni ali poškodbe in s tem tudi nje-govo doživljanje nujnega sprejema se spreminjata glede na njegovo starost in razvojno stopnjo mišljenja. Za ustrezno komunikacijo z njim in lajšanje stiske, ki jo doživlja, je izjemnega pomena poznavanje posebnosti razvojnih stopenj in njim primernih pristopov. Dojenčku ali malčku do drugega leta starosti najbolj pomagajo božanje, prepevanje in zibanje, s čimer pozornost usmerjamo stran od bolečine. Otroku med 2. in 6.–7. letom starosti, za katerega je značilen buren razvoj domišljije, pomagamo tako, da mu starosti primerno pojasnimo, kaj se dogaja, s čimer preprečimo napačne ali pretirane predstave o tem, kaj ga še čaka. Z njegovo domišljijo si lahko tudi pomagamo tako, da uporabljamo čarobne predmete ali lastnosti, ki lajšajo neprijetnost ali bolečino. Med 6.–7. in 11.–12. letom starosti otroku opišemo, kaj počnemo in kakšen je načrt ter preusmerjamo pozornost. Slednje izvedemo tako, da mu npr. omogočimo, da nam pomaga, ali ga zaposlimo z miselnimi nalogami. Po 12. letu starosti je predvsem pomembno, da upoštevamo mladostnikovo zasebnost in njegovo morebitno željo po odsotnosti staršev. V vsakem primeru, ne glede na starost, pa otroku nikoli ne skušamo prikriti, da bo poseg morda neprijeten in boleč.

Keywords

• bolečina
• zdravljenje bolečine
• komunikacija
• otrok